Včasih se me določeni prostori dotaknejo zaradi vonja, zvoka ali celo drobnega detajla, ki ga večina sploh ne opazi. Meni so ostala v spominu nihajna vrata. Takšna, ki se odpirajo v obe smeri in potem nežno zanihajo nazaj, kot da bi se hotela prepričati, da res odhajaš.

Prvič sem jih opazila v majhni kavarni v Trstu. Bila sem tam pogosto, vedno v istem kotu, s skodelico premočne kave in odprtim prenosnikom. Nihajna vrata so ločevala kuhinjo od prostora za goste, in vsakič, ko so se odprla, sem za trenutek ujela del pogovora izza njih – hrup kavnega mlina, smeh, klic ‘due cappuccini!’. Nekako sem jih povezala z ritmom tistega kraja, z življenjem, ki se ni nikoli ustavilo.

Ko sem se preselila drugam in tiste kavarne ni bilo več na moji poti, sem ugotovila, da mi manjkajo. Ne toliko ljudje ali celo kava, ampak ta občutek stalnega premikanja. Nihajna vrata so bila kot simbol toka – tistega stalnega prehajanja med zunaj in znotraj, med zdaj in potem.

Ko sem pred kratkim opremljala svoj mali studio, sem po naključju zagledala podobna nihajna vrata v katalogu. Bilo je smešno, ker sem jih kupila povsem impulzivno. Ne zato, ker bi jih res potrebovala, ampak ker so me spomnila na tisti občutek gibanja, odprtosti. Zdaj jih imam med kuhinjo in delovnim delom stanovanja. Vsakič, ko se zaniha sem ali tja, me spomnijo, da se življenje nikoli ne ustavi popolnoma – da je včasih dovolj, da samo rahlo porineš naprej.

Mogoče se komu zdi nenavadno, da lahko nihajna vrata sprožijo toliko misli. Ampak zame so postala nekaj več. Tihi opomnik, da se svet ne zapira, če mu pustiš prostor. Da se lahko vrneš, kadar hočeš, in da so nekatera vrata namenjena temu, da ostanejo gibljiva.

In včasih, ko jih nežno porinem, da se spet zazibljejo nazaj, imam občutek, kot bi slišala tisti zvok iz Trsta. In spet sem tam – z nasmehom, v kavarni, med ljudmi, ki gredo naprej, a se vedno vračajo skozi ista vrata.